PME Reši Cameronov Avatar

Znabit ste opazili, da se naša ekipa na filmski, interntetni ali katerikoli že sceni, že en lep čas ni pojavila. A to z zelo dobrim razlogom. Bili smo službeno in predvsem profesionalno zadržani ter nadvse aktivno delali na novem projektu. Le da tokrat nismo bili samozaložiški in samopromotorski, kot smo to ponavadi, pač pa smo to delo prepustili nižjim pomočnikom asistentov večjih, a nedvomno manj znanih producentskih hiš kot je naša. V tem dotičnem primeru, Twentieth Century Fox.

Skratka, h sodelovanju nas je povabil sam James Cameron. Gnjavil nas je sicer že nekaj časa prej, pa smo ga prej gladko ignorirali, saj ob tako zvenečih imenih kot so naša njegovo hitro izgubi na pomenu. Ampak ker nas je tako lepo prosil, smo se na njegov klic navsezadnje odzvali. Rekli smo, da naj mu bo, ker je glih on, ampak da si ob naših mukotrpnih prizadevanjih obetamo masten ček. In gajbo pira. S kakšnimi argumenti pa je James Cameron sploh prišel do nas? Glede na to, da je poleg relativno znanega filmskega producenta in režiserja, spoštovani gospod James tudi hacker, je ob rutinskem pregledovanju interneta naletel na že skoraj pozabljene posnetke našega obiska pri Mariotu. To ga je vodilo do naše spletne strani, kjer je ga je blišč fenomenalnosti skor stal vida in je meddrugim odkril tudi zasnovo našega javno tajnega projekta, znanega pod imenom "Napadeni". Od navdušenja ga je božje vrglo in že naslednjo minuto je bil na telefonu na liniji z našo osebno tajnico - Klavdijem. Po nekaj blažjih nesporazumih zaradi teženja in slabega humorja, žal tokrat s Klavdijeve strani, smo se končno dogovorili za sestanek. Ponosno in radodarno nam je ponudil nam je položaj osebnih svetovalcev pri svojem novem velefilmskem veleprojektu v upanju, da bomo uspeli nekaj čiste svetovnosti iz Napadenih vklučilti tudi v njeov film. Osebno se z ponudbo nisem strinjal, saj bi bilo bolj primerno da prepusti projekt nam in on sam ostane zgolj kot svetovalec. A moral sem podležti pritisku sotrpinov, saj se jim nimam želje zameriti. Vsaj ne velike. Pravzaprav smo na ponudbo pristali, ker nam je njegov agent zagorzil z žgečkljivimi fotografijami Klavdija na kmečkem turizmu. Morda res niso bile ravno toliko žgečkljive, kot so bile grozljivo ogabne. Eno naših seksi odvetnic je že bežni pogled na fotografije stal levega očesa in kasneje smo tudi ugotovili, da je zaradi samega šoka fasala tudi raka na dojki. Kakorkoli, naša druščina je pristala na Cameronovo ponudbo in nekateri od nas so se veselili dela na njegovem slavnem filmskem spektaklu. Svet ga je poznal kot ... Avatar. *Dramatičen zvočni efekt*

Jack Logan v prizoru iz vseslavnega filma Avatar. Več slik iz filma tukaj.

Sigurno ste za film že kdaj slišali, in če ste, potem verjetno tudi veste da je stal nič manj kot pol miliarde dolarjev. Pa ste se že kdaj vprašali zakaj je bil film dejansko tako svinjsko drag? Že res da se je zgodila inflacija, da živimio v času kvazi recesije in da gora posebnih efektov košta svoje, ampak razlog ne tiči tukaj. Pravi razlog je naša mastna provizija, ki je znašala nič manj kot okroglih 489 000 561 dolarjev. Večina denarja je žal že pošla, saj je Klavdij krvavo potreboval spodnje perilo, milo in jebeno velik kup deodorantov. Hja, kaj je torej prva stvar ki smo jo storili? Treba je blo priti v Hollywood. Nemudoma smo spakirali, se vsedli se na naš novi zasebni avion in se odpeljali do Trsta od koder smo vzleteli. Pri nas se se namreč ne dobi primerno velike piste. Polet je potekal relativno mirno dokler se nismo nekje nad oceanom zaleteli v velik oblak ničesar. Mi sicer nismo opazili ničesar, ampak Klavdij je. Odveč je verjetno govoriti, da je zaradi tega na letalu naredil celo paniko. Po slabi uri vožnje smo prisatli v Los Angelesu, kjer so nas pričakale limuzine, za vsakega ena, da smo se lahko bolj razkomotli. Rok se sicer ni hotel peljati, ker je bila njegova limuzina roza, ampak lepilni trak v opravil svoje. Kmalu zatem, ko smo zapustili letališče, smo v puščavi naleteli na resne prometne zastoje. Neki manijak je s kamelo prehiteval desnem pasu, zaradi česar se je nato zaletel v drog, potem pa ga je odneslo na drugi pas, kjer je povzročil čelno trčenje kaktusa in štirih parkiranih kamjonov hkrati. Zaradi te neprilike smo zamudili obisk in sprejem pri Ameriški kraljici in kralju, ter njuni kraljevi družini s kraljevimi otrocmi. Ampak nič ne de, sej bodo imeli še kdaj priliko. Mimogrede, zakaj smo se vozili po puščavi mi še zdaj ostaja skrivnost.

Klavdij med letom v Združene Države na letalu zažene paniko, saj je prepričan, da se bomo zaleteli v velik oblak ničesar ...

... A se kmalu zatem pomiri, ko ga privežemo v otroški sedež in se z njim začne ukvarjati naš brhki pilot.

Naš prihod v studio je bil spektakularen. Cameron nas je pričakal ves zagret in nam pripravil topel sprejem. Ponudil je napol požrt kebap, katerega je pojedel Klavdij, med tem pa smo si mi privoščili kaviar in kruhove cmoke. Potem se je začelo pravo, resno delo. Prekonstruirat je bilo potrebno celoten scenarij, saj je bil obstoječi zanič. Igralsko zasedbo je bilo treba preurediti, saj je glavno vlogo imel Marlon Brando, ki pa je tarat žal bil že pet let mrtev. Scenografija je bila živ obup, zato smo se je reje lotili v digitalni tehniki in do konca dneva smo v red spravili celoten projekt, ter s tem v manj kot dnevu naredili več kot Hollywoodarji sami v skoraj petnajtih letih. Največje probleme so nato še zmeraj delali igralci, ki sem jim moral na praktičnih primerih pokazati, kako težko je pobirati zobe iz tal, če imajo obe roki zlomljeni. A potem so stvari začele hoditi hudo narobe. Glavni kamerman je nekaj plezal gor po zunanjih opornikih glavne hale, ko mu je nenadoma zdrsnilo in je usodno faceplantal na asfalt, pribljižno trideset metrov nižje. Ko smo popucali kri in posnetke objavili na Break.com smo končnio lahko nadaljevali s trdim delom. Naslednji incident ni primeren za javnost, lahko pa povem, da je vključeval gigantsko kanto ušesnega masla, žlico in Klavdija. Kasneje se nam je zamašila še kanalizacija in kup dreka, v katerega je Rok vložil večino svojega časa in truda, začel prosto plavati po sceni in studiu. Za nameček pa je zamujala dostava z hrano in nam je tako glasno krulilo po želodcih, da smo morali izdatno izolirati zvočne studije, saj so bile naše nenamerne zvočne motnje enostavno preintenzivne. Takrat smo tudi posneli večino zvokov povezanih z rjovenjem žvadi in hrumenjem helikopterjev ter težke mašinerije. Manjši in večji zapleti so se seveda dogajali še naprej, ampak smo jih vse hrabro premagali, enega za drugim.

Ob prihodu v studio nam je James velikodušno odstopil svoje kosilo.

Ameriška kraljeva družina je bila precej ušaloščena, ker nam jim ni uspelo nameniti obiska.

Rezultat našega napornega in mukotrpnega dela je nastanek enega največjih filmskih spektaklov sploh. Od prfekcije ga loči le še to, da nismo sami odigrali ključnih prizorov in vlog, ter da so kamere vihteli amaterji. Da bi se izognili pretiranemu navalu oboževalcev in nepotrebni popularnosti, smo svoja imena črtali s spiska zaslug, pustili pa smo nekaj sledi, ki jih izurjeno oko in nekdo ki ve kaj išče, lahko brez večjih težav najde. Kot poslovno darilo smo gospodu Cameronu za konec še razstrelili studio in to profesionalno, s stilom. V zahvalo nam je celo ponudil svoje spolne usluge, ki pa jih je na srečo izkoristil samo Klavdij.

Klavdij in James sta med snemanjem filma obiskala tudi poševnooke države, kjer sta družno promovirala prihajajočo uspešnico za velika platna.

Vrnitev v rodno deželo je bila nekoliko prikrita, ker smo bili oboževanja, hvalnic in lezenja v rit že rahlo siti. Nekaterim je namreč folk v rit lezel dobesedno. Sedaj ležerno uživamo in žanjemo sadove svojega dela. Končni rezultat smo si šli ogledat v Celjski Planet Tuš, kjer smo se režali internim foram, ki jih razumemo le mi, medtem ko je preostanek dvorane zgolj doživljal orgazme ob gledanju naše mogočne filmske stvaritve.